Življenjska želja msg.Vinka Žaklja je bila, da bi slovenskim romarjem na Višarjah ponudil zatočišče – topel dom, kjer bi si lahko odpočili, popili skodelico čaja, in kjer bi se slišala slovenska pesem in beseda. Stvarna možnost za uresničitev te ideje se je pokazala leta 1989, ko so na Višarjah prodajali hišo v bližini cerkve. Vinko je takoj poprijel in kljub mnogim nasprotovanjem je ob izdatni pomoči prijatelja in sodelavca prof.Krannerja stvar stekla. Denarja za plačilo po obrokih je vseskozi primanjkovalo, vendar je bil Vinko optimist, računal je na nesebično pomoč predvsem Slovencev v izseljenstvu, ki so mu že velikokrat priskočili na pomoč. Leta 1992 je bila hiša dokončno odkupljena, treba je bilo najti še formalnega lastnika v Italiji. Mnogi zapleti glede prepisa hiše so se sklenili leta 1998, ko je lastništvo formalno prevzel Slovenik iz Rima. Vinko epiloga torej ni več dočakal.

Z Vinkovo smrtjo je Dom srečanja ostal brez idejnega očeta in ni v polnosti zaživel. Po Vinkovi smrti je hiša s strani prof.Krannerja sicer dobro oskrbovana, vendar pa ji primanjkuje dogajanja. Hiša torej le delno služi svojemu namenu (odprta je ob prireditvah – npr. Srečanju treh Slovenij).

Sicer je hiša prostorna, ima dve nadstropji (kuhinja, 3 spalnice, kopalnica, dnevni prostor s šankom, prodajni prostor, nekaj drugih prostorov…). Uporabna je predvsem poleti. V zimskem času pa še ni rešen problem tekoče vode (pozimi zaprta) in ogrevanja.

Tudi naše študentsko društvo si prizadeva, da bi se na tem izjemnem kraju dogajalo čimveč koristnih stvari in bi se s tem uresničeval tudi Vinkov načrt. Po svojih močeh smo pripravljeni sodelovati pri vzdrževanju Doma in s tem ohranjanju slovenstva na Višarjah. Dom srečanja torej ponuja priliko za razne oblike aktivnosti (srečanja, duhovne vaje, izleti), s katerimi lahko bogatimo sebe in sočloveka. Posvečen je dr.Lambertu Ehrlichu, ki je mnogo deloval prav v tem smislu.