Te
in še mnoge druge besede slovenskega izseljenskega duhovnika
in velikega domoljuba Vinka Žaklja so nas nagovorile. V njih
smo opazili vrednote, ki so nam skupne. In cilje, za katere
bi se radi bojevali tudi sami. Sanje o lepši prihodnosti za
ves svet.
Spomnimo se ga iz mladosti kot odločnega, nepopustljivega
pridigarja. Spomnimo se tudi navdihujočih fotografij v knjigi
Molitev na gori, ki so nas kot otroke najbolj pritegnile.
O Vinku smo slišali, ko smo prvič poromali na Svete Višarje.
Vedeli smo, da je duhovnik v Belgiji in da je pobegnil iz
Vetrinja. To je bilo vse. Zadnja leta, odkar smo začeli hoditi
na Višarje, smo preko spominov ljudi vedno bolj odkrivali
Vinkovo osebnost in delo. Prav ob njegovem načrtu smo se tudi
mi zamislili. Kot zapiše v knjigi Ne išči mojega groba, ker
cilji, za katere sem se bojeval, živijo naprej. Ko smo doumeli,
kako pomembne so bile njegove ideje in prizadevanja, smo razumeli,
da moramo ideje prenašati naprej, da moramo graditi svet vrednot.
On je bil vidna osebnost, ki je domači kraj, domovino in ljudi
nosil v srcu. Bil je plemenit in iskren, toda ne laskav. Hoteli
smo izvedeti kaj o njem, več od skromnih opisov, ki smo jih
dobili od sorodnikov in nekaterih ljudi, ki so z njim sodelovali.
Zato smo se odločili pripraviti Spominsko srečanje o njem.
(glej spominsko srečanje)
|