O nastanku božje poti na Svetih Višarjah obstaja staro
izročilo, ki pripoveduje, da je okoli leta 1360 neki pastir
iz Žabnic iskal svoje ovce, ki so se bile izgubile. Našel
jih je na vrhu Višarij, klečeče okrog brinovega grma. Začudeni
pastir je v grmu zagledal lep lesen kip Marije z Jezusom.
Odnesel ga je v župnišče v Žabnice. Tamkajšnji župnik je
kip zaklenil v skrinjo k drugim dragocenostim cerkve, toda
naslednji dan je bil kip spet na vrhu Višarij in prizor
z ovcami se je ponovil. To se je zgodilo še dvakrat in župniku
je dalo misliti. O zadevi je obvestil oglejskega patriarha,
pod čigar pristojnost je kraj spadal. Ta je ukazal, naj
na kraju, kjer je bil čudežni kip najden, čimprej postavijo
kapelico. O tej ni več sledu. Druga pa je bila sezidana
okoli leta 1500 in nanjo spominja kor sedanje cerkve. Velike
slovesnosti so bile na Svetih Višarjah leta 1760, ko so
ob navzočnosti velikega števila slovenskih, nemških in italijanskih
romarjev obhajali štiristoletnico te božje poti. Podobno
je bilo sto let pozneje - za njeno petstoletnico. Cerkev
je bila hudo opustošena med prvo svetovno vojno, ko je bila
višarska Marija begunka po raznih krajih. Leta 1925 so milostni
kip slovesno prenesli v obnovljeno višarsko cerkev, ki jo
je v svojem značilnem slogu poslikal Tone Kralj. Zaupanje
romarjev najlepše izpoveduje slika na steni, ki loči cerkveno
ladjo od prezbiterija: narejena je po motivu romarskega
odpeva ‘Marija, k tebi uboge reve…’
Leta 1982 je bilo na Svetih Višarjah prvo srečanje vernikov
treh dežel: celovške škofije ter ljubljanske in videmske
nadškofije. Videmski nadškof Alfredo Sattisti je tedaj Višarje
imenoval simbol združene Evrope`, kjer se pod Marijinim
plaščem zbirajo verniki treh sosednjih narodov, ki pripadajo
trem različnim kulturam, združuje pa jih skupna vera.
