Rad bi vam povedal o vitsih in spominih, ki jih imam na Vinka kot sošolca, s katerim sva bila skupaj v gimnaziji 8 let in 6 let v bogoslovju. Ne bi govoril o študiju, pač pa v kakšnem času smo živeli.

Naj vam na začetku opišem dogajanje takoj po vojni in obrazložim naš odhod na Koroško. 3.5.1945 je bila Ljubljana še ograjena, Nemci pa so že odhajali iz Ljubljane. V noči 3.5. je bilo zborovanje. Zasedal je nov parlament, novi vladarji. Drugi dan je izšel Slovenc v posebni nakladi, v njem pa ni bilo nobene nemške besede več in ponekod so že visele slovenske zastave. Bili smo prepričani in zelo veseli da Nemci odhajajo in da bodo domobranci oz. ta smer prevzeli oblast. Kako smo bili naivni. Bogoslovci smo bili takrat stari že okoli 20 let. 3. maja je bilo razglašeno, da so tisto noč poslali telegram v Ameriko in Anglijo in da bodo Američani in Angleži takoj zasedli Slovenijo. 5. maja je ravnatelj Vovk, poznejši škof, ki je bil tudi zelo dober vzgojitelj, na razgovor poklical samo naš letnik. Povedal nam je, da prihaja partizanska vojska s topovi, ostalim orožjem in prevozom proti Vrhniki in da lahko prispejo v Ljubljano v nekaj urah. To se sicer ni zgodilo, saj so prišli šele 7. ali 8. maja.

Ker je bilo semenišče silno osovraženo, smo imeli vratarja, ki je bil laik. Govoril je, kako vidi bogoslovce v krvavih oblekah, ko se vračajo v semenišče. Ravnatelj nam je takrat rekel naj odidemo iz semenišča zaradi partizanov. Tisti čas so se že velike vrste beguncev obrnile proti Koroški. Ravnatelj nam je celo malce branil, da bi tudi sami odšli na Koroško, vendar bili smo mladi in slepi ter prepričani, da gremo na Koroško za 2 tedna, največ 1 mesec, potem pa nas bodo Američani in Angleži pripeljali nazaj ter nam predali oblast. Tako nas je na Koroško odšlo vseh 15 dijakonov. Z nami je šel tudi škof Rožman, ker so ga v to prepričali duhovniki in kanoniki, kajti sam ni hotel iti. Rekli so mu, da ga bodo sicer obesili na Kongresnem trgu. Škof nam je pred odhodom dal pisma v katerih je pisalo, da nas dijakone lahko posveti v duhovnike katerikoli škof na svetu.

Dijakoni smo bili na Koroškem zelo razdrobljeni. Kdor je bil takrat v Vetrinju ve, da ni bilo nič drugega kakor nekaj travnikov ali njiv. Ni bilo ne strehe ne hrane. Nekateri so se dali posvetiti 10 dni po prihodu na Koroško, nekateri pa smo hodili spat na škofijo v Celovec in smo zato s posvetitvijo nekoliko počakali. Novo mašo sem imel v Vetrinju en mesec pozneje, na petek 8. junija.

V Vetrinju sem imel sestro in 1 teden pred posvečenjem sem videl kako so nalagali ljudi na tovornjake, da jih bodo odpeljali v Italijo. Vendar je bila to prevara. 6 dni po posvetitvi nam je tajnik sarajevskega škofa povedal, da so vse, ki so bili odpeljani, vrnili v Jugoslavijo in pobili. Nekdo, ki je lansko leto dobil veliko državno odlikovanje je povedal, da je šele leta 1986 izvedel, da so bili tisti domobranci pobiti. Bil pa je šef tistih partizanov, ki so bili takrat v Celovcu. Kot vidite imamo Slovenci, res žalostno zgodovino, ki jo je težko pozabiti.

No, sedaj pa vam bom povedal nekatere stvari kot sošolec. Opisal vam bom čase in razmere v katerih smo hodili v gimnazijo. Vinko je nekaj časa stanoval v Križankah, potem pa v Marjanišču. To je bil sorazmerno velik zavod, ki so ga kasneje zaplenili. Tam nas je bilo 100 osnovnošolcev in 120 srednješolcev. To ni bil zavod, da bi kasneje moral postati duhovnik, ampak vzgojno krščanski zavod, seveda z željo, da pride kdo iz njega kot duhovnik. Tisti čas, med leti 1932-39 je bila težka doba. Najbrž med vami nihče ne pomni te dobe. Takrat so nam šolske zvezke pošiljali iz Beograda in vse kar je bilo v njih napisano je bilo v cirilici. Do leta 1935 se celo ni smelo reči Slovenija, ampak samo Dravska banovina. Po letu 35, takrat je bil tudi evharistični kongres, je Korošec spet postal minister, in zaradi tega je bilo potem nekoliko lažje. Take so bile življenjske okoliščine v katerih smo takrat živeli in odraščali. V tistem času so profesorje iz Slovenije, ki niso bili politično pravilno usmerjeni pošiljali v Srbijo. Versko življenje je bilo popolnoma svobodno. Razen kakšnega duhovnika so obsodili, če je kaj preveč rekel. V tistem času so bila vsa dekleta v Marijini družbi. Enkrat na mesec so imele shod, predavanje in skupno mašo. Tako je bilo poskrbljeno za versko vzgojo. Ponekod so imeli Marijino družbo tudi za poročene žene. Leta 1934 se je začela katoliška akcija. To je bil poseben ukaz tedanjega svetega očeta Pija XI. Katoliška akcija je delovala organizirano. Vsak teden smo imeli sestanke, pogovore... Taka vzgoja ni bila množična, ampak za tiste ki se jim je zdelo, da so zato pripravljeni. Takšno je bilo življene v marinišču.

Sedaj pa bolj o osebnih stvareh in o mojih spominih na osebnost Vinka Žaklja kot sošolca. Vinko je kot srednješolec po zrelosti prehiteval nas sošolce. Jaz sem sicer samo eno leto mlajši od njega. Po uspehu je bil vsako leto prav dober. Le enkrat je bil eden izmed treh katerim je prof. fizike dal popravni izpit, ki ga je na srečo opravil. V čemer pa nas je vse prehiteval je bilo življenjsko izobraževanje, kar se tiče izven šolske izobrazbe; zanimanja za kulturo, politiko in gospodarstvo – na teh področjih je bil zelo napreden. Vse te stvari je zelo natančno poznal. Verjetno je dobival informacije od starejših bratov, ki so bili v tem zelo usposobljeni. Na ta način nam je marsikaj povedal. V letih 1941 – 42 sva bila v isti sobi in nekoč mi je rekel: »Nocoj bo prvi alarm ob 11h ponoči«. Do takrat ni bilo nikoli nobenega alarma. In res ob 11h je bil alarm. Letala niso odvrgla nobene bombe, ampak so nekje, ne v Ljubljani, nekomu odvrgli neko pošiljko. Tako smo doživljali prvo leto vojne. Vinko je bil vedno pripravljen pomagati in zmeraj je trezno gledal na življenje. Že v gimnazijskih letih je imel izredno ljubezen do naroda in domovine. Zlasti pa seveda med vojno in po vojni, čeprav ni smel priti domov, razen na Višarje v bližino Slovenije, kamor je šel vsako leto za dva meseca. Imel je veliko skrbi glede tega, kaj se dogaja pri nas. Včasih je tudi povedal, v domovini ne delamo prav ali da smo premalo korajžni. Ko je spremljal dogodke pri nas je imel svoje mnenje, sicer dobro. Čeprav smo si včasih mislili, tebi je nekoliko lažje ker te ni tukaj.
Na začetku vojne smo se kot študentje v Ljubljani zelo zanimali za poročila o vojni in smo že zjutraj pred mašo brali Slovenca. Tisto leto smo samo poslušali in opazovali dejanja Nemčije. 25. marca 1941 pa je Nemčija z Jugoslavijo v Beogradu podpisala nenapadalni pakt. 6. aprila 1941 so Nemci kljub temu začeli napadati Jugoslavijo zaradi uporov v Beogradu. Ko se je začela vojna smo v semenišču na začetku ostali še kar mirni. Prvo leto vojne ni bilo še nič hudega. Na pomlad 1941 pa so bogoslovci dan za dnem dobivali pošto od doma, da so jim pobili očeta, brate, sestre...V Ljubljani je nastajala lakota in tudi v semenišču ni bilo ne kruha ne krompirja.

Naj vam razložim zakaj so bogoslovci šli k domobrancem. Leta 1944 so nam povedali, da bodo Nemci začeli z mobilizacijo za delovne brigade. Kopali naj bi strelne jarke. Svarili pa so nas naj gremo raje k domobrancem, da bomo ostali doma in ne bomo nosili orožja. Ostali bi v pisarnah ali pomagali ranjencem. Če pa nas bi mobilizirali Nemci bi bili pod njihovo komando in nas bi lahko odpeljali kamor koli po svetu. Ker so nas o tem toliko poučevali je šla večina bogoslovcev k domobrancem in bili so res brez orožja, razen nekaterih ki so odšli v četo. Škof Rožman pa je tudi posebej preko domobrancev posredoval Nemcem, da je dobil neko zagotovilo da smo mi, ki smo bili tik pred novo mašo, smeli ostati v semenišču, torej samo naš letnik. 26 bogoslovcev pa je bilo kljub temu ubitih. Na to imam žalostne spomine.

O Vinku še to, kako rad je imel domovino, domače kraje, kako rad je vse to fotografiral in hodil v hribe. Vse od gimnazije dalje je vedno mislil na domovino in ni nikoli pozabil nanjo.

gor

Uresničitev zamisli Vinka Žaklja, dati slovenskim romarjem na Višarjah svoj lasten skupen dom

Ne vem, kdaj se je pokojni Vinko prvič povzpel na vrh Sv. Višarij, stopil v višarsko cerkev in molil pred milostnim kipom Matere Božje. Ali že pred vojno kot študent ali sam ali pa s kakim skupnim romanjem, ki so ga prirejale mnoge slovenske fare. Ali pa šele po vojni, ko je kot duhovnik prihajal poleti v času romarske sezone na Višarje, pomagat žabniškemu župniku pri dušnopastirskem delu in je tam maševal, pridigal in spovedoval. Če ne že prej je gotovo takrat v času svojega dušnopastirskega delovanja postal vnet častilec višarske Kraljice - v svoji Molitvi na gori je to čustveno izrazil. Med sprehodi v naravo v prostem času, občudujoč njeno krasoto in čudoviti gorski svet, ki se odpira z Višarij, se je zaljubil v to lepoto. Skušal jo je zajeti v svoj fotografski aparat, ki ga je vedno nosil s seboj, in jo z diapozitivi pokazati tudi drugim, da bi jih navdušil zanjo.

Starejši »štantarji« na Višarjah - tako so Žabničani imenovali lastnike malih prodajaln (štantov), kjer so prodajali višarske spominke (rožne vence, podobice, kipce višarske Matere Božje in razno drugo blago - danes teh štantov skoraj ni več, namesto njih so večinoma notranje prodajalne) se še spominjajo, da jih je Vinko ob večerih večkrat zbral v župnišču, jim kazal diapozitive in jih tako navduševal- odpiral jim oči - da so se zaceli zavedati lepote, ki jo nudijo Višarje - če jo znaš gledati – ne pa samo misliti na svoj štant in poznati romarje samo kot kupce (in ne kot častilce Matere Božje).

Mislim, da je Vinko prav takrat, ko je na Višarjah nudil dušno pomoč romarjem treh narodnosti in se seznanil s Slovenci, ki so prihajali od vsepovsod: iz Slovenije, iz zamejstva, izseljenci in zdomci, doumel »višarsko poslanstvo« prof. Lamberta Ehrlicha, mojega sovaščana iz Žabnic pod Sv. Višarjami Navdihnilo mu je tisto zamisel, ki se mu je globoko vsidrala v srce in ga spodbujala in gnala, dokler se ni uresničila: ustvariti na Višarjah lasten skupen prostor - slovenski dom. Tam bi mogli, če ne drugega, odložiti svoje nahrbtnike in torbe. Tam bi mogli brez skrbi; ne da bi bili gledani po strani, če bi to napravili kje drugje, ko bi naročili skodelico čaja - použiti, kar bi prinesli s seboj.

(Vinko je Ehrlicha poznal, saj je bil njegov profesor v bogoslovju, in poznal ga je tudi kot duhovnega voditelja katoliških študentov t. i. stražarjev. Kot veste, je prof. Ehrlicha 26. maja 1942 umorila - likvidirala komunistična VOS). Prof. Ehrlich je poleti 1933 na Višarjah pridigal skupinam katoliških študentov Ijubljanske univerze, ki jih je pripeljal na romanje, in izrekel znamenite besede o »višarskem poslanstvu« slovenskega naroda - v Molitvi na gori jih je Vinko delno povzel : »... Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena ... Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali drug drugemu riniti mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, ampak jih združuje. (Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže ... ostati mora mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje. To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu ...).

Verjetno je potrebo po lastnem prostoru, kjer bi se sestali, kadar bi bili zbrani v večji skupini, se zlasti občutil (avgusta 1970) ob obhajanju svoje srebrne maše, ko je videl skupaj zbranih toliko svojcev in sorodnjakov, ki so prihiteli k njegovemu slavju. Če me spomin ne vara, mi je Vinko tam okoli leta 1988 omenil, da je pomislil na cerkveno hišo na Višarjah, da bi jo vzel v najem. Hiša je bila nekdaj namenjena romarjem za zatočišče in prenočišče (in je pred vojno že služila za ta namen). To je bila prva hiša na desni strani, ko prideš od žičnice. Po vojni je ostala zaprta in zapuščena (takoj po vojni maja 1945 je v njej gospodaril angleški vojaški bataljon Judov) in je kar klicala, da bi se spet uporabljala. (Tudi mene, ki sem poznal njen namen in videl njeno uporabo tam v 30-tih letih, je ta zanemarjenost motila. Kako je na to hišo mislil in upal, je razvidno iz njegovega članka, ki ga je goriški KG (Katoliški glas) dne 3. avgusta 1989 prinesel v mastnem tisku na prvi strani. V njem je že zametek njegove poznejše prve okrožnice. Ko govori o poslanstvu na Višarjah, zapiše: »Za vse to pa so nujno potrebni prostori... To je stvar in naloga celotne slovenske katoliške skupnosti... V tej skupnosti morajo naši očetje frančiškani, ki požrtvovalno uporabljajo to božjo pot, videti svoje zaledje, pa se bo problem glede naših prostorov premaknil z mrtve točke«. Vidi se, da ko je to pisal, še ni zvedel, da je na prodaj hiša na Višarjah.

Bil je razočaran in potrt, ker je naletel na izmikajoč in hladen odziv, ko je takratnega upravitelja višarske cerkve (in žabniškega kaplana, formalni župnik je bil p. Bruno Kokošak) p. Filipa prosil, da bi mu dal v najem tisto zapuščeno hišo, ki bi jo uredil v skupen slovenski dom. Zakaj taka hladnost oz. odklonitev, sem zvedel pozneje, leta 1989 (ali 1990), ko je že bila razposlana prva Vinkova okrožnica. Nekateri Žabničani oz. Višarčani so mi povedali, da se je p. Filip izrazil zelo nasprotno o stvaritvi Doma, ker se je bal da bi iz tega nastala domobranska (belogardistična) postojanka in da naj bi se denar raje zbiral za župnišče.« (Še poleti 1990, že po drugi Vinkovi okrožnici, me je p. Filip nagnal iz župnišča - da nimam tam ničesar iskati - ko sem prišel prosit njegovo sestro kuharico, da bi župnišče posodilo stole za goste, ki so se prvič zbrali v Domu Srečanja.

Če bi me kdo vprašal, kdaj sem se z Vinkom pobliže seznanil in kdaj sem zvedel za njegovo konkretnejšo uresničitev zamisli lastnega doma, bi ne vedel odgovoriti. Ime Vinko Žakelj sem prvič slišal v Vetrinjskem taborišču konec maja 1945, ko je v vetrinjski cerkvi pel novo maso, kar je bil izreden dogodek. Pozneje pa sem o Vinku zvedel, da je izseljeniški duhovnik v Belgiji, ko mi je to slučajno omenil njegov brat Jakob, ki je prihajal iz Amerike v Gorico in sem se tam srečal z njim. Od njega sem tudi zvedel (okoli leta 1960), da bo prišel ali da je prišel na Višarje pomagat žabniškemu župniku. Takrat enkrat, vsekakor pa pred njegovo srebrno maso, sem se prvič osebno srečal in seznanil z njim na Višarjah in mislim, da prav v sedanjem Domu srečanja (pri moji sestri Bredi, pri kateri se je včasih oglasil). (Ne morem reci, ali se je mojega imena spominjal še iz Ljubljane v zvezi z dogajanjem v katoliških akademskih društvih: Dijaška oz. Akademska KA, Ehrlichovi stražarji, Kocbek
in t. i.krščansko socialistična »tretja« skupina). Ko sva se srečala, je bilo kot da se poznava od vedno in da je to samo po sebi umevno. (Bila sva si sorodni duši, oba častilca višarske Matere Božje in hvaležna za njeno priprošnjo, obaLzavezana v Višarje). Pri tem prvem srečanju mi ni ničesar omenil o kaki zamisli, imeti svoj lasten prostor na Višarjah.

Kot sem omenil, in sodeč po omenjenemu članku v KG, Vinko takrat se ni vedel za prodajo hiše na Višarjah. (Tudi jaz nisem vedel, kar mi sestra Breda ni ničesar omenila o svojih težavah finančne narave. Čim pa je najbrž proti koncu avgusta (ali septembra) 1989 zvedel za prodajo, je takoj reagiral in izrabil priliko. Verjetno ni dosti premišljeval ali se s kom posvetoval. Njegova zamisel je dobila možnost uresničitve - začel je delati in ukrepati.

Ko sem vprašal g. Bredo, kdaj in kako je Vinko prišel z njo v stik, se spominja, da jo je septembra ali oktobra 1080 po telefonu vprašal, ali res prodaja in se zanimal za ceno. Ko mu je povedala ceno (250 milijonov lir), ji je odgovoril, da je on kupec in jo prosil, naj počaka in ne proda komu drugemu. Čez nekaj časa se je spet oglasil in se pogajal za ceno. Pogodila sta se za 235 milijonov lir. (g.Breda je pristala na znižanje in mu povedala, da zato, ker želi, da bi hiša prišla v slovenske roke). Verjetno se Vinko glede cene ni z nikomer posvetoval. Cena se zdi visoka oz. je visoka, toda ne previsoka za tako stavbo tako visoko na gori, saj je treba ves material in delavce voziti iz doline.

Zanimivo je, da mi Vinko o vsej tej akciji ni ničesar omenil, kot da bi se bal, da bom nasprotoval ali pa je bil prepričan, da bom sprejel na svoje rame ves nadaljni postopek (formalno in organizacijsko), kar se je tudi zgodilo (postavil me je pred izvršeno dejstvo!).

Vinko se je nemudoma iz vso vnemo lotil dela. Začel je sestavljati in razpošiljati okrožnice. Prvo, datirano Eisden 4.11.89, je poslal duhovnikom »Dragi sobratje, cenjeni sodelavci!« (priloga1).

Meni je ni poslal, je pa na koncu okrožnice, ki jo je poslal goriškemu duhovniku dr.Kazimirju Humarju (kaplanu za Slovence v goriški stolnici – bil je tudi predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki je bilo lastnik tednika Katoliški glas, stavb na Placuti in na Travniku in vsega kompleksa Katoliški dom z dvorano in telovadnico ter odbornik Mohorjeve družbe) lastnoročno pripisal: G. Kazimir, nujno stopi v stik z g. Kranerjem. Ne smemo
zamuditi!« To je bilo čisto po Vinkovo! Po njegovem bi moral vsakdo kot človek, kot kristjan in kot Slovenec kot on, ki se je v polni meri ravnal po Gregorčiču: »Dolžen ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« Dr. Humar mi je dne 13.nov. 1989 to okrožnico poslal s spremnim pismom: »Spoštovani profesor! Prilagam pismo, ki sem ga danes prejel iz Belgije. Premislite tudi vi, kako in kaj z zadevo. Iz Gorice bi finančno ne mogli pomagati, ker imamo prevelike stroške z dvorano. Bratski pozdrav!« Kaj sem hotel napraviti - sprejel sem. (Storjeno je bilo cisto po Vinkovo!) Navezal sem telefonski in pismeni stik z njim, razmnožil od drugih prejeto okrožnico in jo s spremnim pismom razposlal mnogim posameznikom in ustanovam na Goriškem in Tržaškem in nekaterim znancem v Severni Ameriki in Argentini (razposlal sem nešteto pisem). Moje pismo je bilo datirano 30. nov. 1989 (glej prilogo).

Ker se je že v prvi okrožnici vprašal: »Na katero ime bomo kupili hišo in ker je omenil, da mora to biti ustanova s sedežem v Italiji (morda Mohorjeva družba v Gorici) sem stopil v stik z raznimi ustanovami (MD, KTD, kat.dijaški zavod Alojzevišče, zadruga Ojstrnik, ki je upravljala kočo sv. Jožefa v Žabnicah in še nekatere), pa nobena ni bila pripravljena sprejeti formalne lastnine. Bili so skeptični predvsem zaradi bojazni finančnih bremen in pravnih birokratskih formalnosti, čeprav sem jim zagotovil, da bi jih prepis lastnine nič ne stal, ker bi vse stroške prevzel Vinko Žakelj. Edina pripravljena prevzeti prenos lastnine je bila zadruga Dom iz Čedada ( v Benečiji izdaja 14-dnevnik Dom). Vinko je tedaj predlagal, da bi ustanovili zadrugo, v kateri bi bili člani osebe iz krajev, kjer bi se zbiral denar (iz Slovenije, zamejci, izseljenci), toda predlog ni bil izvedljiv, ker bi po italijanski zakonodaji člani morali biti italijanski državljani.

Ker sem v spremnem pismu omenil, da bo o zadevi nakupa hiše sklican sestanek, in ker mi je Vinko sporočil, da bo februarja 1990 prišel v Gorico, sem sestanek organiziral (vršil se je v stanovanju goriškega trgovca in gospodarstvenika Andreja Kosiča). Navzoči so bli zastopniki nekaterih ustanov (KTD; Mohorjeva družba, zadruga Ojstrnik). Skoraj vsi navzoči so bili skeptični do nakupa hiše na Višarjah (ker da je predraga; da ne bo donosa, ker traja sezona samo poleti 2 do 3 mesece; da bodo stroški upravljanja in kdo jih bo kril; da bi bilo pametneje ustvriti dom v dolini v Žabnicah, npr. v koči sv. Jožefa ali v hiši Mangart, ki je bila last tržaškega Slovenskega planinskega društva). Jaz sem pripomnil glede cene, da je na prvi pogled res visoka, toda ni pretirana glede višine kraja, kajti ves material in delavce za gradnjo je treba voziti iz doline in to zelo poveča stroške. Da bi pa skupen dom postavljali v dolini namesto na Višarjah, ne pride v poštev, kajti romarje in Slovence vlečejo Višarje in višarska cerkev, ne pa dolina. Svetoval sem Vinku, naj dobro premisli, preden se odloči, kajti treba je biti gotov, da bo denar zbran. Rekel ni ničesar, opazil pa sem, da je bil razočaran, ker je bil prepričan, da bo njegova zamisel naletela na ugoden odziv. Odpotoval je, ne da bi mi povedal, kaj misli napraviti.

Toda on se je že odločil, svojo zamisel je hotel uresničiti za vsako ceno. Na povratku v Belgijo se je ustavil na Trbižu in z g. Bredo sklenil ustno kupno predpogodbo za 23.5 milijonov lir, od te vsote takoj 75 milijonov, nato pa do konca leta vso kupnino. Dokaz, da je to napravil, je bila druga okrožnica Slovenski center na Višarjah, datirana Eisden, 22.02.1990, s podpisom v imenu iniciativne skupine Vinko Žakelj, ki mi jo je poslal s spremnim pismom: »Dragi g. Martin! Sedaj pa gre zares. Poti nazaj ni več. Rešuje nas, da imamo čas do konca leta. Ne dvomim v uspeh. V Parizu so reagirali vsi zelo pozitivno. Poišči dobrih sodelavcev in svetovalcev. Za tvoj trud sem ti zelo hvaležen. Prepričan sem, da je to zelo važna zadeva. Iskren pozdrav tebi in družini! Vinko Žakelj.« Spet čisto po Vinkovo: tu imaš, sedaj pa plavaj kot veš in znaš (priloga 3).

V istem spremnem pismu je še dodal: »Sestaviti moramo akcijski odbor. Člani: ti, jaz, Lavrič (to je bil izseljeniški duhovnik, ki je služboval v Linzu in živel takrat v pokoju v Gorici), Pašnik Mirjam, g. Prešeren (bivši tajnik škofa Rožmana, takrat kaplan v Trstu), g. Zorko (župnik v Rojanu pri Trstu), g.Kostnapfel (učitelj v Trstu), dr. Harej (profesor in urednik). To so samo predlogi, sami pomislite tam na kraju. Menda bi pridobili tudi g.Garjupa (Benečan, župnik v Ukvah) in p. Filipa. Delikatno, ker se ne razumeta... (namreč Garjup in p.Filip).

Vinko mi jih je kar imenoval, ne da bi z njimi govoril in razen Lavriča in Garjupa prišel z njimi v stik na Višarjah. Govoril sem z njimi in so mi vsi po vrsti odklonili, razen župnika Garjupa. P. Filip pa ni prišel v poštev - sem že povedal, zakaj - česar pa takrat Vinko se ni vedel.

Prvo, kar sem moral sedaj napraviti, je bilo treba odpreti tekoči račun pri goriški banki, kamor bi darovalci pošiljali denarne prispevke. Pri tem je bilo treba treba navesti namen darvanja. Ker se je govorilo o srečanjih na Višarjah, mi je prišlo na misel ime Dom srečanja Višarje. Vinko se je strinjal in ime se je prijelo.

Drugo, treba je bilo objaviti številko tekočega računa. Razposlal sem slovenskim časopisom (Katoliškemu glasu, Novemu listu. Domu. Primorskem dnevniku v Italiji, Nedelji v Celovcu, Družini v Sloveniji) skrajšano vsebino okrožnice z navedbo številke tekočega računa. Do junija 1990 so vsi obvestilo objavili, razen Družine (Vinko ji je poslal okrožnico, pa je ni objavila in sem na Vinkovo željo potem jaz poslal pismo s prošnjo za objavo), ki je to storila zelo pozno in precej kratko maja 1991.

Tretje: treba je bilo napraviti pismeno kupoprodajno pogodbo. To sem storil 22. februarja 1990 na podlagi Vinkovega telefonskega dogovora z g. Bredo (cena 235 milijonov, takoj 1/3, to je ca. 75 milijonov, ostalo do konca leta 1990). Za dvig denarja, ki ga je Vinko poslal Mohorjevi družbi v Celovec (1.250.000 Bfr = 27.530.400 lir) sem moral skupaj s Cirilom Lavričem napraviti poverilno pismo, da ga je g. Breda mogla dvigniti. Istočasno mi je
Vinko izročil še v raznih valutah 43.025.127 lir, Lavrič pa 10.000 sch, tako da je bil obljubljeni začetni znesek izročen.) Ker celotne kupnine nismo mogli plačati do konca leta, je bil rok podaljšan do julija 1991, pa tudi do tega roka ni bilo vse izplačano, manjkalo je se ca. 10 milijonov. Nato sem moral najeti posojilo. Zadnji obrok je bil izročen 21. julija 1992. To podaljšanje je bilo mogoče, ker sem jaz jamčil.

Kot zanimivost naj povem: prvi prispevek na tekoči račun je bil iz Gorice 17. aprila 1990 (Bandež Olga, 50.000 lir) - sploh so bili prvi prispevki in večina prispevkov z Goriškega, ker je bilo objavljeno v goriškem KG in ker so poznali mene. Drugi prispevek (27. aprila 1990) je poslal Ciril Turk, Stuttgart (4.950 DM).

Četrti problem, nadvse važen, je bil najti lastnika, ki bi zagotovil, da bi hiša - skupni dom - služila namenu, za katerega je Vinko gorel in se trudil in da bi ostala za vedno v slovenskih rokah.

Ker nobena od ustanov, ki bi to zagotavljale, in na katere smo se obrnili (KTD, MD, Alojzevišče) niso bile voljne prevzeti formalne lastnine, in ker zadruga Dom iz Čedada, ki je bila pripravljena, a kot zadruga odvisna od volje članov, ne bi zagotavljala izpolnitve namena, je bilo nujno najti pametno rešitev. Lastniki so že leta 1991 in še zlasti spomladi 1992 prosili in zahtevali, da se prepis izvrši, ker so morali kot lastniki se vedno izpolnjevati vse predpise in nositi davčne in upravne stroške, in ker je eden od solastnikov zašel v finančne težave. Na srečo me je predsednik upravnega sveta banke, (kjer je solastnik najel posojilo - za katerega sta jamčili g. Breda in njena hčerka), ki me je poznal, svetoval naj formalno kupimo njegov delež (1/6) hiše na Višarjah, kar sem z notarsko kupoprodajno pogodbo tudi storil julija 1992 (in prepisal nase). Stroškov za to je bilo 4.900.000 lir (notar, davek na vrednost, zemljeknjižna taksa). Solastnik je prišel v stečaj, njegov delež hiše je bil rešen, toda zgodilo se je, da je banka decembra 1992 vpisala hipoteko na vse premoženje gospe Brede in njene hčerke, ki sta jamčili za posojilo, dano solastniku, in so bile vključene v hipotekarno premoženje tudi njene 3/6 hiše na Višarjah. To se je zgodilo, ker lastnina hiše ni bila še prepisana. V prvem trenutku nisem vedel, kaj napraviti. Zadeva me je tlačila kot mora, mi ležala na srcu težka kot kamen, kajti če bi banka dala hipotekarno premoženje na dražbo, bi izgubili vse, kar smo že plačali in seveda tudi hišo. V tej stiski sem se zatekel v molitvi k višarski materi Božji, ki me je že nekajkrat rešila. Zaupal sem v njeno pomoč. Odločil sem se in stopil v stik z banko, s podravnateljem, ki je obravnaval zadevo hipoteke. (Bil je domačin iz Ukev in me je poznal). Ko sem mu razložil zadevo: da je hiša plačana, da so denar zbrali izseljenci in orisal trud Vinka Žaklja (njega je poznal z Višarij), je obljubil, da bo zadevo hipoteke pregledal in pomagal, kolikor se bo dalo. Obljubo je držal. Banka je dovolila g. Bredi prodajo enega dela premoženja in ko je bil denar vložen v banko, je dal prednost izbrisu hipoteke na 3/6 hiše na Višarjah in z izjavo poravnave hipoteke dal možnost notarskega akta o izbrisu. To je bilo izvršeno julija 1994. Za notarske stroške smo prispevali 1.200.000 lir. Odvalil se mi je kamen, ki mi je ležal na srcu; bili smo rešeni. Preden je prišlo do hipoteke na hišo na Višarjah, smo že našli pravo ustanovo, ki je zagotavljala, da ostane v slovenskih rokah: Papeški zavod Slovenikum, nad katerim bdijo (in ga upravljajo) slovenski škofje (škofije). Ne vem povedati, komu je prišlo na misel ali kdo je namignil, da bi se lastnina prepisala na Slovenik.

Ko je Vinko omenil, da je o taki možnosti že govoril z rektorjem Slovenika dr. Jezernikom, ki da je bil naklonjen, sem tudi jaz govoril z njim po telefonu. Odgovoril mi je, da bi potreboval kake podatke o hiši, da bi mogel zadevo predlagati škofom in pristojni papeški kongregaciji. Te podatke sem pripravil in ko sem bil sredi oktobra (17.10.) slučajno v Rimu, sem jih izročil in ga prosil, da bi zadevo pospešil. Ker je omenil, da bodo novembra prišli v Rim slovenski škofje, sem se takoj, ko sem se vrnil iz Rima, podal v Ljubljano (21.10.), da bi osebno govoril z nadškofom Šuštarjen. Ker ga ni bilo v Ljubljani, sem se oglasil pri pomožnem škofu Kvasu, mu razložil zadevo in ga prosil, da bi o njej poročal nadškofu. Takoj po vrnitvi v Gorico sem nadškofu (26. 10.) poslal obširno pismo in mu podrobno razložil ves potek nakupa hiše in ga prosil, da bi predlog prepisa lastnine na Slovenik sprejeli in ga obravnavali v Rimu.

Nadškof je takoj (29. 10.) odgovoril, da se strinja s predlogom, da ga bo v pogovoru z rektorjem (Jezernikom) podprl in da misli, da bodo enakega mnenja tudi drugi slovenski škofje. Obžaloval je, da je šele sedaj zvedel za zadevo, ker bi lahko bilo mogoče že prej urediti, posebno ker je bil poleti ravnatelj Jezernik v Sloveniji. Zagotovil je, da bo s svoje strani predlog zelo podprl in upa, da se bo dalo urediti. Dodal je se, de se je z Vinkom nekajkrat pogovarjal o njegovi zamisli.

Nadškof je obljubo izpolnil in enkrat poleti 1993 je Jezernik pisal, da so škofje predlog sprejeli, da pa je pristojna vatikanska kongregacija sporočila, da po cerkvenih pravilih Slovenik ne mora kupiti hiše, ampak jo more sprejeti le kot darilo (donatio) in je priložil osnutek vsebine darilnega pisma ter da bo poskrbel za obvezno dovoljenje pristojnega videmskega nadškofa.

Spet je bilo treba iti na delo. Napraviti je bilo treba darilno pismo, overoviti podpise vseh petih darovalcev - solastnikov, napraviti uradno oceno vrednosti hiše, prositi za celo vrsto dokumentov in potrdil. Vse to je bilo napravljeno do konca leta 1994. Darilno pismo sem poslal v Rim in Jezernik je poslal uradno potrdilo, da je kongregacija darilo sprejela in se zahvaljuje.

Sedaj je bilo možno izvršiti prepis lastnine pri notarju. Tu pa se je zapletlo. Tako trbiški kot goriški notar sta odklonila, da bi akt izvršila, češ da gre za cerkveno zadevo in da je treba zadostiti celi vrsti predpisov in pogojev. (Morda en vzrok tudi, ker bi manj zaslužili, saj je šlo za darilo - cerkvenim ustanovam priznane davčne olajšave). Trbiški notar ml je dejal, naj se obrnemo na kakega notarja v Rimu, ki že dela za cerkvene ustanove.

Zato sem konec leta 1995 ali v začetku 1996 pisal dr. Jezernik, naj preskrbi notarja, ki se ga poslužuje Slovenik. Čakal sem na odgovor. Vinko je postajal nestrpen in je nekaterim (npr. škofu Kvasu v Ljubljani in predsednici SSO v Gorici) pisal, naj poskrbijo, da bi zadevo prepisa pospešil, kot da bi mislil, da se premalo zanimam za stvar. V resnici pa je stvar zastajala, ker je bil dr. Jezernik zaposlen z zadevo beatifikacije škofa Slomška! Vinku sem kak teden pred smrtjo sporočil in mu v pismu obširno razložil, kako je bilo z notarji in da čakam na odgovor dr. Jezernika. Ne vem, ali je pismo prejel se pred smrtjo.

Po Vinkovi smrti sem se nekaj časa čakal na odgovor iz Rima, ker ga ni bilo, sem g.Jezerniku sporočil, da bom šel sam v Rim in se osebno zanimal pri notarju. Dr. Jezernik je to mojo namero z veseljem odobril. Oktobra 1997 sem se v Rimu sestal z notarjem in poizvedel za potrebno dokumentacjio. Pripravil sem vse potrebne dokumente in notarska pooblastila vseh solastnikov, da jih zastopam (da bi jim ne bilo treba hoditi v Rim, ampak bi šel samo jaz).

Dne 8. februarja 1998 sva dr. Jezernik in jaz v Rimu pred notarjem podpisala darilno pogodbo.

S tem pravnim aktom je bila zaključena dolga (in trnjeva) pot uresničevanja Vinkove življenjske zamisli. Ko sem pregledoval za tale prispevek in preletel v mislih vso dobo, ki je trajala od prvega konkretnega dejanja (prva okrožnica nov. 1989) pa preko vseh peripetij in zapletov do podpisa pred notarjem februarja 1998 - torej dobrih 8 let - sem se šele prav zavedal in spoznal, koliko je bilo vloženega truda in skrbi, koliko časa porabljenega, in če hočem biti venalen, koliko denarja je bilo vloženega za uresničitev, za katero je gorel, ki mu ni dala miru in ga preganjala, da se je žrtvoval in razdajal. Gnala ga je, da je šel v akcijo, obredel in pozival Slovence, sonarodnjake po svetu in zbiral potrebni denar za končni cilj: dati Slovencem, ki obiskujejo Višarje, skupen lasten dom, ki mu bo zagotovljeno, da bo slovenski ostal do sodnega dne.

Zavedal se je, kje je njegovo mesto in je kot človek, kristjan in Slovenec delal za blagor in srečo drugih, zavedajoč se z goriškim slavčkom: »Živeti vrli mož ne sme za se.« Prav ta zavest, da je kot kristjan dolžan delati za druge, mu je dala navdih, da smo Slovenski Dom srečanja poimenovali po prof. L. Ehrlichu, ki je bil velik častilec višarske Matere Božje in je tako na Višarjah kot tudi drugje deloval kot duhovnik in vzgojitelj in ki je bil velik domoljub.

Zaključek s pozivom

Delo, trud in denarni stroški pokojnega Vinka ne smejo biti izničeni, morajo biti seme, ki rodi. Dom mora živeti, za kar je bil zamišljen, mora služiti, mora imeti (dobivati) potrebna sredstva, da bo primerno in dostojno služil. Marsikdo mi je že rekel-in nekdo še pred kratkim, ko sem omenil današnji spominski dan; da je škoda, da Dom le malo sluzi, da je hiša večji del leta zaprta, da prostori niso izrabljeni. Vsi, ki se zavedamo pomena Doma, da mora služiti, se moramo zavzemati, da bo obstajal kak upravni svet, ki bo upravljal, oskrboval, organiziral dejavnost Doma in bivanje v njem, da bo res sluzil Slovencem, obiskovalcem Višarij, predvsem tistim razstresenim po svetu, da se bodo v njem prijetno počutili. Vsi moramo pomagati ali dejansko ali z nasveti.

V vzpodbudo in v spomin naj bodo Vinkove besede: »Živeti, ljubiti in biti srečen brez drugih - je utopija.«

gor