Vinko Žakelj se je rodil 14. marca 1918 v Šentjoštu nad Horjulom. Po maturi je leta 1938 vstopil v ljubljansko semenišče. Leta 1945 se je umaknil na Koroško, potem ko so mu partizani ubili tri brate in sestro. Maja istega leta je bil posvečen (Krka na Koroškem, nova maša v Vetrinju). Bogoslovne študije je dokončal v Pragi in v Rimu, se 1947 vpisal na sociologijo v Louvainu in 1951 iz nje tudi diplomiral. Leta 1948 je prvič prišel v Eisden (Belgija), kjer je kot izseljenski duhovnik deloval do konca svojega življenja. Hkrati je bil dalj časa dušni pastir za Slovence pa tudi za Hrvate v nekaterih belgijskih in holandskih farah. Veliko je pisal v Našo luč, glasilo vernih slovenskih izseljencev v Evropi, bil zelo uspešen voditelj kulturno prosvetnega življenja med njimi. Izpeljal več akcij za pomoč prizadetim, predvsem v vojni na Balkanu. S svojim bogatim delovanjem je krepil ugled Slovenije in Slovencev v tujini. Bil je goreč častilec Svetih Višarij in v času svojih počitnic tudi duhovni oskrbnik romarjev. Ljubiteljsko se je ukvarjal s fotografijo. Zelo si je prizadeval za slovenski Dom srečanja na Višarjah, o katerem je sanjal vse življenje. To mu je na koncu sicer uspelo, vendar sadov svojega dela ni dočakal. Leta 1996 je tragično preminul v prometni nesreči v Lanakenu, Belgija. Počiva na šentjoškem pokopališču.